Saturday, July 31, 2010

BELOGARDIZEM - II

>

"Therefore I will not keep silent:
I will speak out in the anguish of my spirit, I will complain in the bitterness of my soul." Job 7:11

(on the gravestone of criminal of war, traitor and collaborant with the Fascist Italian Savoy aggression army archbisohp of Ljubljana Gregorij Rožman)







"......Škof Gregorij Rožman in Emilio Grazioli, visoki komisar Ljubljanske pokrajine zasedene po Italiji med drugo svetovo vojno. Take slike prinašajo danes kot “dokaz” za škofovo izdajstvo. Takrat je komunistična stran še vzklikala “Živel Stalin!” ...."

"".....The bishop Rožman and Emilio Grazioli, high commisar of the Ljubljana region occupied by Italy during WWII. Such pics are showed like "proofs" for the betrayal of homeland by the bishop. The Communist party was still at that time saying "hurrah for Stalin!" " .....

Above there is a comment of the pic of criminals of war
Rožman and Grazioli on the Fascist collaborationist site "Primorski Panterij" who uses the anti-communist crusade as a tool to perform the religious Roman Catholic crusade to erase from society and the institutions any individuality not knelt to their Roman Catholic pope/'divine' emperor of the world, be him/her a religious heretic, or even a Roman Catholician the same who is too much 'liberal' and 'open minded'.
The Fascist collaborationists of
"Primorski Panterij" know well the job.
The site, as sign of distinction for all the Fascists, Irredentists and anti-Slovanes in the Primorje and Italy, is based on the propaganda of the "Venetian high civilization", intended as "common feature for the Slovenians and the Venetis of Italy" of today. This is a typical Fascist-Irrredentist use of history which has many Slovenian traitors as agents, exactly like seventy years ago. To note that from Adriatic Sea to U.S.A., the smell of the Venetian Fascism, even if disguised by an anti-Jesuit pose, is unmistakeable (thanks the many Belagarda escaped in America after WWII, like Nazi & SS officials and scientists) and neither railroad boxacars filled with "good words" of religious preachers and their propaganda-minions can help to hide it. Here a proof of the "innocence" of Škof Gregorij Rožman, in a letter sent to Mussolini (*):



.........................
http://web.vecer.com/portali/vecer/v1/stolpec650/clanek/clanek_natisni/?kaj=3&id=2008101605370487

Datum: 16.10.2008 - Stran: PODLISTEK, ROMAN
Belogardizem

Belogardisti in Italijani so se pred slovensko partizansko vojsko znašli v stiski, ki jih je vse bolj zbliževala. V zgodnji pomladi leta 1942 je Glavno poveljstvo slovenskih partizanskih čet izdelalo operacijski načrt za enotno akcijo vseh slovenskih partizanov do narodne vstaje in za osvoboditev velikih področij Slovenije. Konec aprila so med zimo vojaško izurjeni partizani prešli v splošno ofenzivo in že 1. maja 1942 s pomočjo hrvaških tovarišev osvobodili Brod na Kolpi. V nekaj tednih so močno narasle čete osvobodile skoraj vso Ljubljansko pokrajino in prodrle do predmestij Ljubljane. Dan za dnem so rušile italijanske prometne zveze in tako imenovano petrolejsko železnico Zagreb-Ljubljana-Trst, ki je bila s progo Zagreb-Reka, katero pa so rušili hrvaški partizani, življenjskega pomena za celotno italijansko vojsko in vojno gospodarstvo. V času, ko so se začeli največji italijanski uspehi proti angleški armadi v Severni Afriki in ko so Italijani že sanjali o zavzetju Aleksandrije in Sueza, je Ugo Cavallero, načelnik italijanskega vrhovnega poveljstva zaradi razbitih 'petrolejskih cest' v Sloveniji in Hrvaški 17. junija 1942 jadikoval: "Ostaja vprašanje petroleja. Štiri križarke so prazne..." Od 1. do 10. maja je III. grupa partizanskih odredov v Ljubljanski pokrajini narasla na tisoč, do začetka junija na 2500 mož, v naslednjem mesecu pa se je njeno število zopet skoraj podvojilo, zaradi česar se je konec junija razdelila na III. in novoustanovljeno V. grupo odredov. Do konca junija je v Ljubljanski pokrajini operirala tudi II. grupa partizanskih odredov, ki je že 19. maja štela 513 ljudi, a v svojem poročilu naglašala, da so "mobilizacijske možnosti še ogromne". Partizanski vojski pa je pri raznih sabotažnih akcijah prav tako pomagalo 4000 članov Narodne zaščite, ki jih pa zaradi pomanjkanja orožja ni bilo mogoče oborožiti. Tolikšen razmah slovenskega partizanstva je precej zmedel in preplašil italijanske oblastnike. Grazioli je odhitel na poročanje v Rim, kjer so 14. maja sklicali posebno konferenco za reševanje razmer v Sloveniji in Dalmaciji. Vodil jo je sam Ugo Cavallero, načelnik italijanskega vrhovnega poveljstva, ki je o posvetu zapisal v svoj dnevnik: "Predsedujem sestanku za proučevanje vprašanja Dalmacije in Slovenije. Za vsako ceno je treba vzdrževati garnizone, jih okrepiti in jim dati ofenzivni značaj. Grazioli poroča, da se je od 1. maja situacija poslabšala, ker so bili garnizoni zamenjani. Tako se tolpe lahko zbirajo in operirajo. Grazioli predlaga, da se proti gverili borimo z gverilo, da se s cest krene v notranjost in da se opusti garnizijski način. Pojasnil sem mu, da se... proti gverili ne more boriti z gverilo." Grazioli je zaradi osebnega tekmovanja z generalom Robottijem previdno kritiziral njegove vojaške ukrepe in predlagal gverilsko vojskovanje, s čimer je najbrž že mislil na pomoč belogardističnih oboroženih enot. Čez tri dni se je maršal Ugo Cavallero pogovarjal z generalom Roattom in mu dal nekaj navodil: "Zbrati sile in jim dati mnogo dinamike. Skušati bolj zapreti hrvaško mejo in povečati sile v Sloveniji. Zaradi povečanega angažiranja, ki ga zahteva in ga bo zahteval položaj na Balkanu, kampanija v Egiptu in zaradi nemških zahtev, da so neprestano potrebne okrepitve tudi v Tripolitaniji, se v osnovi spreminja predpostavka, po kateri smo sklenili, da bomo naše sile poslali v Rusijo. Končno: 1.) Hrvatska in Slovenija zahtevata še znatnih sil, posebno še, ker Nemci zahtevajo zaščito ozemlja, ki interesira nemško izkoriščanje industrijskih surovin te države in ki je v nam zaupanem območju." Grazioli je po konferenci še nekaj dni ostal v Rimu in širil med najvišjimi italijanskimi krogi velik preplah o razmerah v Ljubljani. Zunanjemu ministru grofu Cianu je 18. maja panično razlagal, kakor je Ciano zapisal v svoj dnevnik: "V Sloveniji stvari ne gredo dobro. Visoki komisar zahteva, da se mu pošlje še štiriindvajset tisoč ljudi. Zdi se, da so ljubljanske ulice neprehodne za naše čete. Vsaka vrata, vsaka zavesa na oknu skriva po eno zasedo."



Tudi general Robotti je vse bolj spoznaval, da se je zmotil s svojimi prvotnimi načrti. Najprej je snoval načrt A, po katerem je uničenje slovenskega partizanstva predvideval z močno udarno skupino, kar pa je kmalu zavrgel. Zatem je na predpostavki, da ne more pričakovati okrepitev, izdelal načrt Primavera, po katerem je hotel vso italijansko vojsko čim bolj koncentrirati v večjih postojankah. Zato je začel opuščati manjše posadke, kar mu je pospešila tudi spomladanska partizanska ofenziva. Ker je partizanska aktivnost rasla celo v najbližji okolici Ljubljane, je že 10. maja ukazal, naj do naslednjega dne posebna komisija izdela načrt za obrambo Ljubljane pred partizanskim napadom. Generalu Roatti je 22. maja poročal, da se je situacija spet znatno poslabšala zaradi neprekinjene rasti partizanskega gibanja, ki se "vojaško vse bolj organizira". Partizani so zasedli vrhove v neposredni bližini Ljubljane in vse področje med Krimom, Kočevjem, Trebnjem in nemško italijansko mejo. Sile njegovega armadnega zbora "so tako zaprežene z obrambo oporišč in varovanjem komunikacij, da more le prav majhen del sil uporabljati za aktivno delovanje. Na koncu poročila Robotti prikazuje "izredno težko situacijo v področju vasi Ig, ki je le nekaj kilometrov oddaljena od Ljubljane, kjer so partizani v svoji nesramnosti napadali naše enote".



Zagato in brezglavost do pred kratkim še oholih okupatorjev je spoznal tudi dr. Marko Natlačen s krogom svojih belogardističnih sodelavcev in jo hotel temeljito izkoristiti. Dr. Natlačen, "idejni organizator oboroženega odpora proti komunizmu", je s svojimi prijatelji sestavil novo spomenico. V njej je povezal vse svoje stare in nove argumente ter okupatorje z njimi rotil, naj vendar že dovolijo in podprejo belogardistično zamisel: "Položaj v Ljubljanski pokrajini se je v enem letu razvil tako, da je danes neznosen in obupen. Junija 1941. leta je bilo življenje v Ljubljanski pokrajini zadovoljivo... V avgustu 1941. leta je v Sloveniji prišla na dan tako imenovana Osvobodilna fronta. Od vsega začetka so jo opazovalci smatrali za vredno pozornosti. V septembru je izvršila prve pomembne akcije pri Radohovi vasi in Črnomlju. Protiukrep je bil nepravilen: italijanske oblasti niso zasledovale niti kaznovale krivcev, ampak so smatrale za odgovorno celotno prebivalstvo tistih predelov, čeprav so od prvega trenutka točno vedele, da je bilo to prebivalstvo popolnoma nedolžno. Mnogo nedolžnih oseb je bilo več mesecev na slepo zaprtih, med ljudstvom pa je ostal globok vtis, neugoden vtis napram oblastem... Sistem, da bi se za akcije tako zvanih partizanov okrivili nedolžni, je obveljal tudi pozneje kljub vsem opozorilom slovenskih političnih osebnosti. Od avgusta so se pričeli umori Italijanov in Slovencev v Ljubljani in pokrajini... Oblasti so v teh primerih pokazale neverjetno, toda glede na posledice usodno brezbrižnost. Niti v enem primeru niso iskali krivcev, niti po atentatu na dr. Hacina, bivšega šefa policije, niti po umoru policijskega funkcionarja Polaka. Usodna napaka je bila, da so Ljubljanski policiji odvzeli vso varnostno službo. Glede na splošna juridična pravila in tudi iz praktičnih vzrokov bi morala krajevna varnostna služba ostati v rokah domačih organov. Zamenjali pa so jo elementi, ki niso poznali niti razmer, niti jezika. Slovenski policijski zbor je bil razorožen in slovenski policisti so služili samo kot vodiči italijanskim. Jasno, da so se s tem čutili ponižane... Isto se je zgodilo z žandarmerijo v pokrajini... Sedanji župani so prej bili svetovalci in naravna opora višjih oblasti. Italijanska okupacija pa jim je vzela vsako možnost. Sicer so bili nekajkrat sklicani, toda nihče ni nikdar našel časa, da bi poslušal ali da bi se okoristil z njihovimi praktičnimi predlogi, ki bi nedvomno uspeli stabilizirati vzajemno razumevanje in zaupanje med prebivalstvom in okupacijskimi oblastmi. Nadaljnja škodljiva okoliščina: absurdna cenzura je po prvih umorih dovolila samo kratke vesti, namesto da bi tisku dala možnost, da bi takoj po izvršenem dejanju ustvaril pravilno javno mnenje... Šele po 15. marcu 1942 časopisi lahko obširneje pišejo o umorih. Tisk nima nobene možnosti, da bi se s prevratno ideologijo boril na način, ki bi odgovarjal našim razmeram in našim življenjskim pogojem. Do sedaj objavljeni uradni članki in štirje lepaki, ki so bili po ukazu oblasti nalepljeni v mestnih izložbah, so ostali brez efekta. V zadnjih mesecih se je položaj v notranjosti pokrajine močno poslabšal. Omenili smo že izredno pomanjkanje varnostne službe v notranjosti. V začetku je prisotnost vojaških posadk, ki so bile tudi v manjših krajih, preprečevala, da bi partizani postali premočni, ko pa so se vojaške enote umaknile iz manj važnih krajev, je bilo prebivalstvo celotnih okrajev prepuščeno partizanom, ki so ga začeli terorizirati... Prebivalstvo, ki mu je bilo prepovedano imeti orožje, se proti tej napadalnosti ni moglo braniti. Župani in civilne oblasti so dnevno ljudi poučevali, naj se ne uklonijo grožnjam partizanov, temveč naj ostanejo mirno doma ter čakajo italijanskih oddelkov... Tako je v vasi Raščici, občina Velike Lašče, župan po nalogu civilnega komisarja svetoval prebivalstvu... Kmalu nato so prišli italijanski vojaki, polovili vse moške prebivalce in jih odgnali. Po štirih tednih se ni še nihče od njih vrnil... Naravno, da partizani lahko izrabljajo te tragične dogodke in svetujejo prebivalstvu, naj beži v gozdove, da ne bodo zaprti ali ustreljeni. Razumljivo je, da kmetje verjamejo partizanom in jim slede... Če bo italijanska vojska v Ljubljanski pokrajini nadaljevala s temi metodami, ne bo uničila Osvobodilne fronte, ampak bo dosegla en sam uspeh: usmrtitev na tisoče Slovencev... Edina rešitev bi bila zakonita oborožena organizacija za lastno obrambo ljudstva."



Podobno je zahteval tudi dr. Ehrlich, ki je maja 1942 izročil okupatorjem eno ali morda celo dve novi spomenici. Proti koncu maja 1942 je ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman, ki ga je spremljal njegov osebni prijatelj dr. Janko Arnejc, župnik pri Sv. Jakobu v Ljubljani, te spomenice odnesel v Rim. Škof je z belogardističnimi prošnjami razen papeža obiskal tudi "nekega jezuita, ki je imel velik vpliv na Mussolinija". Ta jezuit je bil Tacchi-Venturi Pietro. Jezuit Tacchi-Venturi je bil sodelavec papeža Pija XI. in zaupnik Mussolinija. Igral je odločilno vlogo pri lateranskem sporazumu med Vatikanom in fašistično Italijo. Kadar je med njima prišlo kaj navzkriž, je bil jezuit Tacchi-Venturi tisti deus ex machina, ki je vse poravnal in zgladil. Ko je bil kardinal Pacelli leta 1939 izvoljen za papeža, je grof Ciano 3. marca zapisal v svoj dnevnik: "Duče... je zadovoljen z izvolitvijo Pacellija. Sklenil je, da mu bo dal nekaj nasvetov, kako bo koristno upravljal cerkev. Ne namerava pa se poslužiti Tacchi-Venturija, ki ga sedaj smatra za 'valuto brez vrednosti'." Vendar Tacchi-Venturi še dolgo ni ostal 'valuta brez vrednosti' za italijanski fašizem, saj je še 17. januarja 1949 branil Mussolinijevega republikanskega vojnega ministra vojnega zločinca Rodolfa Grazianija, ko je pred sodiščem izjavil: "Februarja 1944 sem hotel spoznati Grazianija, ki je bil takrat v službi tako imenovane republike. Pogovarjala sva se v vojnem ministrstvu in dobil sem vtis, da se počuti kot ubogi Cirenej, ki ni sprejel funkcije zato, da bi izdal domovino, temveč da bi jo obvaroval še hujšega zla." Jezuit Tacchi-Venturi, ki je "imel velik vpliv na Mussolinija", je s svojo intervencijo pri vodji italijanskega fašizma brez dvoma pospešil rojstvo belogardističnega in fašističnega bratstva v orožju. Tako je ta vplivni jezuit postal porodničar ali vsaj porodniški strežnik težko pričakovane bele vojske slovenskega klerofašizma. Medtem pa so Robottijevi oficirji, ki so na svoji koži bolj kot njihov poveljnik občutili težave zaradi partizanskega razmaha, na lastno pest že sklepali ustne dogovore za sodelovanje oboroženih belogardističnih skupin z italijansko vojsko. Tako je karabinjerski kapetan Angelo d'Amata 28. maja 1942 sporočil načelniku štaba XI. armadnega zbora, da je "dobil ponovno potrdilo, da se bodo katoliki, ki so Ehrlichovi pristaši... zbrali v raznih skupinah... tudi oboroženih, za brezpogojno sodelovanje z italijanskimi vojaškimi oblastmi. Čez kakih deset dni bom imel spisek teh enot."



Kaplan Karel Wolbang pa je 31. maja 1942 na poveljstvu divizije Isonzo v Novem mestu sklenil usten sporazum v imenu prve oborožene belogardistične skupine, ki se je kot Mihailovićev četniški odred zbirala v bližini Novega mesta: "Govoril sem o tem s kaplanom iz Šmihela (Wolbangom - op. S. F.), ki mi je obljubil svoje sodelovanje za skupno borbo proti komunizmu. Po policijskem komisarju pričakujemo konkretnih predlogov za skupne vojaške akcije. Pri korespondenci napravite poseben oddelek za belo gardo." Obveščevalni urad pri XI. armadnem zboru v Ljubljani je 1. junija 1942 poročal, da je "vredno poudariti glasove, ki katoliški stranki Bela garda pripisujejo organiziranje oboroženih oddelkov za borbo proti komunistom v okolici Novega mesta. Čeprav je stvar še manjša epizoda, zasluži, da jo okupacijska oblast pazljivo zasleduje, podpira in izrabi, kar bi privedlo do zanimivega razvoja borbe proti slovenski partizanski vojski. Belogardistično delovanje mora biti usmerjeno k sodelovanju z vojaškimi oblastmi, brž ko bodo te mogle imeti stvaren občutek, da je možna in koristna pridružitev k oboroženim silam, ki bodo morale vzpostaviti red na vsem okupiranem ozemlju. V tem smislu bo usmerjena akcija za stik z voditelji katoliške stranke." Na sodelovanje z belogardističnimi enotami je začel misliti celo sam Robotti. Ko mu je II. armada 22. maja 1942 sporočila, da so se na njenem ozemlju ustanovila oborožena krdela za boj s partizani, je načelnik štaba polkovnik Gallo zabeležil na dopis: "Imeti v vidu, da bi jih v primeru mogli ustanoviti tudi mi. Poročajte mi o tem." In general Robotti je nato dostavil: "Da, toda medtem vprašajmo Rupnika, da vidimo, če je stvar možna."



Ko je 25. maja Robotti sestavil 'program ukrepov in operacij, ki jih naj bi izvedli v Sloveniji', je že predvidel sodelovanje z belogardisti: "Za te zadnje operacije bom videl, če bo mogoče pritegniti ljudstvo (t. j. Belogardiste - op. S. F.) z ustanavljanjem posebnih oddelkov (bande), ki bi številčno ne bili močni. Mi jih bi oborožili in delati bi morali pod našim vodstvom in po naših navodilih. Gre za vprašanje, ki si ga pridržujem in ga bom podrobno in vsestransko proučil, da izkoristim vse, kar je nam v prid, in kar najbolj zmanjšam tveganja, ki so z njimi nujno povezana. Zlasti hočem zmanjšati tveganja političnega značaja, ki bi mogla nastati zaradi pomisleka, ki se ga lahko izrabi, to je, da smo bili prisiljeni zateči se k pomoči civilnega prebivalstva za borbo proti uporniškemu gibanju." Čez nekaj dni je general Mario Robotti moral še bolj spremeniti svoje odklonilno stališče do belogardističnega ponujanja za sodelovanje v bojevanju proti slovenski partizanski vojski. General Roatta mu je 8. junija 1942 na njegova poročila odgovoril, da je "potrebno v Sloveniji, priključenem ozemlju, čimprej obnoviti in potem obdržati red. Ta naloga je zaupana vaši ekscelenci in podrejenim poveljstvom in četam ter, kot znano, njim priključenim enotam policije in temu slično." In potem mu v šestih delih obširno našteva podrobna navodila. V prvem delu, ki govori o ukrepih splošnega značaja, general Roatta, ta 'najpametnejši italijanski general', z vso zahrbtnostjo starih rimskih osvajalcev ponavlja staro geslo divide et impera (razdvoji in vladaj), ko Robottiju po namigih iz fašističnega Rima premeteno naroča: "... delati za razkol med raznimi smermi v nasprotnem taboru (pognati enega proti drugemu): delo, ki - po oprezni poti - lahko dovede do oborožitve ljudi iz preprostega razloga lastne obrambe pred komunisti ali celo do ustanovitve čet, ki bi ofenzivno sodelovale z nami."



Forum, ki se je od začetka leta 1942 zbiral v ljubljanskem škofijskem dvorcu in se nazadnje preimenoval v odbor vaških straž, je konec maja in v začetku junija 1942 razvil posebno živahno delovanje. Trdno je namreč upal, da bo takratno Rožmanovo poslanstvo v Rimu z belogardistično spomenico končno le rodilo tako želeni in težko pričakovani uspeh. Dr. Marjan Zajec, ki je z Rudolfom Žitnikom v odboru vaških straž zastopal liberalno reakcijo in majorja Novaka, je v začetku junija obiskal generala Rupnika. Povabil ga je v ta odbor, češ da je kot najstarejši slovenski general poklican, da organizira in vodi belogardistične vaške straže. Ker se Rupnik ni odločil, ga je dr. Zajec ponovno obiskal in ga vprašal, ali naj se odbor nasloni na Robottija ali na Graziolija. Rupnik mu je svetoval Graziolija in odklonil njegovo ponudbo, ker je razmišljal že o svojem načrtu za uničenje partizanstva: "Ob tej priliki mi je Zajec omenil, da se konference odbora vaških straž vodijo pod predsedstvom škofa in da so v tem odboru še: dr. Šmajd, Remec, Žitnik Rudolf in kaplan Križman."

Copyright (c) Večer, Maribor - Splošni pogoji uporabe Vecer.com - Cenik storitev Vecer.com
........................


(*) (08 Oct 2010 - "Oh, mea culpa, mea grandissima culpa!"....I was in error, bishop Gregorij Rožman didn't sign this letter , this letter was consigned in the hands of the High Commisar for the Province of Ljubljana Emilio Grazioli in order to be sent to Benito Mussolini on 3d May 1941 by doc Natlačen and other 26 representatives of the secular political, economical cultural Roman Catholic elite of Slovenia, who undersigned it, meanwhile bishop Gregorij Rožman wrote for the occasion a personal memorial for Mussolini, it too consigned in the hands of Grazioli by two priests who were representing the bishop. The below excerpt comes from the letter of doc Natlačen and colleagues; but the Rožman's memorial by him signed contained another interesting bunch of words: ".....Accept also, Duce, our devotion and collaboration without condition....". Ops! But they are practically the same words ending the letter of the secular representatives of Slovenia! Of course another case of Jesuit interpretation of the Lutheran sepration between Reich Gottes and Weltliche Reich!)
http://adrgegenreformationheute.blogspot.com/2010/11/bishop-gregorij-rozmans-memorial.html

-------------------------------------------------
(As I have no time, no resources, no money, no support at disposition, it is clear that what I wrote is affected by many errors and uncorrectness. I am not a prostitute lay journalist of this dirty Vatican 'tollerant' regime called 'democracy'. I have not the 51% of the Bank of America supporting my writings. I don't control the Casinò of Ostenda and neither Citroen and Peugeot as the General Superior did at least in 1958. So corrections and additions could appear in the future)